Zemljevid - Biblos (Jbaïl)

Biblos (arabsko جبيل (Džubajl, danes tudi Žbejl), grško Βύβλος) je libanonsko mesto ob obali Sredozemskega morja, ki leži približno 40 km severno od Bejruta. Večino današnjih prebivalcev predstavljajo maronitski kristjani.

Najstarejše najdbe dokazujejo poselitev že v začetku 5. tisočletja pr. n. št. ko se je takratna neolitska naselbina že ukvarjala s preprostim kmetijstvom, udomačevanjem živali in ribolovom. Verjetno je že takrat obstajala trgovina z Anatolijo. V obdobju halkolitika (4. tisočletje pr. n. št.) so že obdelovali keramiko, izdelovali orožje iz bakra s Cipra in Kavkaza in pokopavali mrtve v glinenih žarah. Proti koncu tega obdobja so blatne koče pričele nadomeščati pravokotne hiše z lesenimi tramovi, sama naselbina pa se je že zavarovala z obzidjem.

V 3. tisočletju pr. n. št. je mesto postalo pomembno trgovsko in versko središče, ki je trgovalo z Egiptom. Egipčanom so prodajali zlasti cedrovino z gorovja Libanon, smolo, volno in olivno olje, od njih pa so kupovali zlato, alabaster, papirus, lan, vrvi, žito in stročnice. Obenem je imelo razvite trgovske stike z Anatolijo in Mezopotamijo. Egipčanski faraoni so velikodušno darovali templju Baalat-Gebal (ženska »različica« boga Baala, ustreznica egipčanske boginje Hator).

Proti koncu 3. tisočletja pr. n. št. so območje preplavili Amoriti in se pomešali s prvotnim prebivalstvom. Stiki z Egiptom so bili kmalu obnovljeni, ohranil se je kult Baalat-Gebal, uveljavilo pa se je precej semitskih vplivov in egipčanski način pokopa v grobnicah. Leta 1725 pr. n. št. so mesto z novimi bojnimi tehnikami (bojni vozovi s konjsko vprego, eskadroni, kopji in sulicami) za poldrugo stoletje zlahka zavzeli Hiksosi, dokler jih niso leta 1580 pr. n. št. Egipčani pregnali in v Biblosu vzpostavili vazalno državo. Uveljavil se je kult Isis in Ozirisa. Proti koncu 13. stoletja pr. n. št. (najstarejši zapis se je ohranil na sarkofagu kralja Ahirama iz tistega obdobja) so se v Biblosu pojavili prvi zametki feničanske abecede, ki je najstarejša linearna abeceda na svetu (ugaritska abeceda je sicer starejša, vendar temelji na klinopisu).

Tako kot ostala feničanska mesta, je tudi Biblos ob vpadih Hititov ostal zvest vedno bolj oslabljenemu Egiptu, dokler ga niso okoli leta 1200 pr. n. št. zasedli ljudje z morja in končali egipčansko nadvlado. Po tem dogodku se je pomen Biblosa precej zmanjšal, primat pa je pripadel Tiru na jugu in Arvadu na severu. Biblos je sicer ostal manjše trgovsko središče, ki je trgovalo predvsem s papirusom med Egiptom in Grčijo. Ravno po papirusu (grško biblos) je tudi dobil današnje ime iz istega korena pa izvirata grška beseda za knjigo in Biblija.

Vedno manj pomemben Biblos je najprej prišel pod nadvlado Asircev in zatem Neobabilooncev (Kaldejcev). Ko je leta 539 pr. n. št. Kir II. zavzel Babilon, se je pod Perzijci pričel nov vzpon mesta. Leta 332 pr. n. št. se je brez boja predalo Aleksandru Velikemu in zato v obdobju helenizma še naprej cvetelo in imelo lastno polavtonomno kraljevsko dinastijo.

Po Pompejevi priključitvi v Rimski imperij (64 pr. n. št.) se je pričel ekonomski zaton, ker so posekali skoraj vse cedrine gozdove na Libanonu. Kljub vsemu so se Rimljani lotili obsežnih gradbenih del in Biblos je ostal pomembno versko središče, kjer so častili Adonisa vse do 2. stoletja. Šele v obdobju Bizantincev (po letu 395) je krščanstvo postopoma izrinilo poganstvo in Biblos je postal sedež škofije.

Po arabski osvojitvi leta 636, ko je mesto tudi dobilo današnje arabsko ime (ki je povrnjeno feničansko ime), je postalo povsem nepomembno vse do prihoda križarjev. Ti so ga zasedli leta 1104 in Rajmond IV. Touluški je nemudoma dal zgraditi strateško pomembno trdnjavo. Po Rajmondovi smrti naslednjega leta je pod nadvlado Genovežanov trgoval z Evropo, dokler ga ni leta 1187 zasedel Saladin in v njem naselil Kurdov. Leta 1199 so ga križarji ponovno zasedli in obdržali vse do leta 1266, ko jih je pregnal emir Nadžibi, poročnik mameluškega sultana Bejbarsa. Mameluki in za njimi Turki so še vzdrževali križarske utrdbe, samo mesto pa ni nikoli več doseglo nekdanje slave. Leta 1860 je Ernest Renan pričel z arheološkimi izkopavanji, v letih 1921 - 1924 jih je nadaljeval Pierre Montet, vse do leta 1975 pa jih je vodil Maurice Dunand.